Kolonizacija Brazilije Kolonizacija Brazilije
Okoli leta 1500 so Portugalci pod vodstvom raziskovalca Pedra Alvares Cabrala prispeli v Braziljo. Več..
Sprva so si podredili lokalne prebivalce, brazilske Indijance, in tako pridobili suženjsko delovno silo za obdelovanje plantaž sladkornega trsa in bombaža. Ker so Indijanci v ujetništvu umirali ali bežali, so Portugalci začeli uvažati suženjsko delovno silo iz Afrike. Na drugi strani Atlantika so bili moški in ženske ujeti in naloženi na suženjske ladje groze ter poslani na potovanje, ki se je za večino končalo v večnem suženjstvu.
Sprva so si podredili lokalne prebivalce, brazilske Indijance, in tako pridobili suženjsko delovno silo za obdelovanje plantaž sladkornega trsa in bombaža. Ker so Indijanci v ujetništvu umirali ali bežali, so Portugalci začeli uvažati suženjsko delovno silo iz Afrike. Na drugi strani Atlantika so bili moški in ženske ujeti in naloženi na suženjske ladje groze ter poslani na potovanje, ki se je za večino končalo v večnem suženjstvu.
Capoeira v obdobju suženjstva Capoeira v obdobju suženjstva
Kdaj in kako je capoeira nastala, verjetno ne bo nikoli popolnoma jasno. Po večinskih teorijah naj bi capoeiro razvili afriški sužnji, ki so jih Portugalci pripeljali v Brazilijo. Več..
Afričani, ki so bili pripeljani iz Angole, Konga, Mozambika in drugih afriških držav, so s seboj prinesli tudi svojo kulturo, tradicijo in običaje. Borilno veščino, capoeiro, so ustvarili, da bi se osvobodili, da bi preživeli, se uprli zatiranju in izkoriščanju, si v težkih časih dvigovali moralo, capoeira pa jih je preko glasbe in gibanja tudi spominjala na domovino.
Sužnji so skušali izkoristiti vsako priložnost za beg v gozdove. Po pobegu so skupine sužnjev ustvarjale neodvisne vasi, imenovane "quilombos". Te vasice so pri razvoju capoeire odigrale pomembno vlogo. Vsaj deset od teh quilombov je imelo lastno družbeno-ekonomisko organizacijo in trgovsko povezavo s sosednjimi mesti. Quilombo dos Palmares je obstajal sedeminšestdeset let v notranjosti države navkljub vsem odpravam, ki so bile poslane z namenom njegovega uničenja. Zaradi strukture prebivalstva in pretečih groženj naj bi se capoeira po nekaterih teorijah razvila kot oblika borbe v quilombih.
Prevladujoča teorija nastanka capoeire pravi, da je bila capoeira borilna veščina zakrinkana s plesom. Tako so jo lahko sužnji izvajali ne da bi njihovi lastniki to vedeli. Druga teorija pravi, da so prebivalci Mucupesa opravljali ritual iniciacije, ko je deklica postala ženska. Ob tej priložnosti so se mladi bojevniki spopadli v »N'golo« ali »plesu zebr« (borbeni-ples). Po tej teoriji naj bi bila N'golo pravzaprav capoeira sama. Teorijo je predstavila Camara Casudo (1967), vendar je leto kasneje Waldeloir Rego (1968) opozoril, da je bil N'golo, če je dejansko obstajal, le en od plesov, ki so privedli do nastanka capoeire. Vse te teorije so izrednega pomena pri razumevanju nastanka capoeire, vendar ne moremo potrditi njihove veljavnosti zaradi pomanjkljive dokumentacije iz tega obdobja.
Afričani, ki so bili pripeljani iz Angole, Konga, Mozambika in drugih afriških držav, so s seboj prinesli tudi svojo kulturo, tradicijo in običaje. Borilno veščino, capoeiro, so ustvarili, da bi se osvobodili, da bi preživeli, se uprli zatiranju in izkoriščanju, si v težkih časih dvigovali moralo, capoeira pa jih je preko glasbe in gibanja tudi spominjala na domovino.
Sužnji so skušali izkoristiti vsako priložnost za beg v gozdove. Po pobegu so skupine sužnjev ustvarjale neodvisne vasi, imenovane "quilombos". Te vasice so pri razvoju capoeire odigrale pomembno vlogo. Vsaj deset od teh quilombov je imelo lastno družbeno-ekonomisko organizacijo in trgovsko povezavo s sosednjimi mesti. Quilombo dos Palmares je obstajal sedeminšestdeset let v notranjosti države navkljub vsem odpravam, ki so bile poslane z namenom njegovega uničenja. Zaradi strukture prebivalstva in pretečih groženj naj bi se capoeira po nekaterih teorijah razvila kot oblika borbe v quilombih.
Prevladujoča teorija nastanka capoeire pravi, da je bila capoeira borilna veščina zakrinkana s plesom. Tako so jo lahko sužnji izvajali ne da bi njihovi lastniki to vedeli. Druga teorija pravi, da so prebivalci Mucupesa opravljali ritual iniciacije, ko je deklica postala ženska. Ob tej priložnosti so se mladi bojevniki spopadli v »N'golo« ali »plesu zebr« (borbeni-ples). Po tej teoriji naj bi bila N'golo pravzaprav capoeira sama. Teorijo je predstavila Camara Casudo (1967), vendar je leto kasneje Waldeloir Rego (1968) opozoril, da je bil N'golo, če je dejansko obstajal, le en od plesov, ki so privedli do nastanka capoeire. Vse te teorije so izrednega pomena pri razumevanju nastanka capoeire, vendar ne moremo potrditi njihove veljavnosti zaradi pomanjkljive dokumentacije iz tega obdobja.
Pregon capoeire Pregon capoeire
Po ukinitvi suženjstva (leta 1888) se je capoeira ohranila. Ker je bila brezposelnost velika, so predvsem temnopolti začeli uporabljati capoeiro v slabe namene (npr. rop, pretep, javni nered). Zaradi tega so jo leta 1890 prepovedali in za capoeiriste predpisali velike kazni (npr. javno pretepanje, rezanje tetiv na stopalih, zapor, izgon ipd.).Več..
Pri izvajanju capoeire kot prostočasne aktivnosti so capoeiristi, da jih oblasti ne bi ujele, osnovali ritem (cavalaria), ki je posnemal konjski galop. Služil je kot alarm, ki je opozarjal pred policijo. Prav tako so capoeiristi uporabljali vzdevke, s katerimi so skrivali svojo identiteto. Iz tega izhaja tudi običaj, da capoeiristi in capoeiristke na batizadu (krst oz. podelitev prvega pasu) pridobijo svoj nadimek (apelido).
V Riu de Janiero so se capoeiristi združevali v teritorialnih kriminalnih tolpah (maltas). Te so bile povezane z političnim kriminalom in nasiljem, kot danes delujejo kriminalne združbe v okviru preprodaje drog. Ob menjavi političnega režima (1890) so bile te tolpe »uporabljene« s strani monarhistov in republikancev, da ustvarijo večji pritisk na nasprotnike vladnega režima. Za povzročanje čimvečje škode so člani topl uporabljali tudi kije, bodala in nože.
Pri izvajanju capoeire kot prostočasne aktivnosti so capoeiristi, da jih oblasti ne bi ujele, osnovali ritem (cavalaria), ki je posnemal konjski galop. Služil je kot alarm, ki je opozarjal pred policijo. Prav tako so capoeiristi uporabljali vzdevke, s katerimi so skrivali svojo identiteto. Iz tega izhaja tudi običaj, da capoeiristi in capoeiristke na batizadu (krst oz. podelitev prvega pasu) pridobijo svoj nadimek (apelido).
V Riu de Janiero so se capoeiristi združevali v teritorialnih kriminalnih tolpah (maltas). Te so bile povezane z političnim kriminalom in nasiljem, kot danes delujejo kriminalne združbe v okviru preprodaje drog. Ob menjavi političnega režima (1890) so bile te tolpe »uporabljene« s strani monarhistov in republikancev, da ustvarijo večji pritisk na nasprotnike vladnega režima. Za povzročanje čimvečje škode so člani topl uporabljali tudi kije, bodala in nože.
Legalizacija capoeire v 20.stoletju Legalizacija capoeire v 20.stoletju
Capoeira je bila legalizirana leta 1937. Več..
Osrednji osebnosti capoeire 20. stoletja sta Mestre Bimba in Mestre Pastinha, oba rojena v Salvadorju. Čeprav capoeire nista ustvarila, sta v začetku 20.stoletja ustanovila vsak svojo capoeira šolo in tako popularizirala to veščino v Braziliji in drugod po svetu. Mestre Bimba je 'svojo' capoeiro poimenoval Capoeira Regional de Bahia (izvor v regiji Bahia). Mestre Pastinha je 'svojo' capoeiro poimenoval Capoeira Angola zaradi prepričanja, da capoeira izvira iz angolskih bojnih plesov. Pred razlikovanjem na dva stila se je capoeira imenovala tudi vadiaçao (sl. brezdelje, kratkočasenje).
Prvo akademijo capoeire je leta 1932 odprl Mestre Bimba (Manuel dos Reis Machado). Ta je bila uradno priznana šele leta 1937, ko je mestre Bimba predstavil veščino pred brazilskim predsednikom Getúlio Vargasom. Vargas je odobril legalizacijo capoeire predvsem zaradi političnih motivov pridobivanja volilne podpore. Čeprav je bila capoeira legalizirana, je vlada dovoljevala treninge capoeire le v zaprtih prostorih pod budnim očesom policije.
Mestre Bimba se je v letih, ko je bila capoeira preganjana s strani brazilske oblasti razvil v znanega in pomembnega pretepača. Leta 1920 naj bi zaradi razočaranja nad nižjim statusom capoeire v brazilski družbi (v primerjavi s statusom drugih borilnih veščin, npr. jujitsu, boks, wresling) začel z neformalnim poučevanjem capoeire in uvajanjem novega načina igre. Bimba je preziral capoeiro, ki se izvajala na festivalih, saj je bila po njegovem mnenju neučinkovita. Zato je z združevanjem obstoječega stila capoeire, ki je kasneje privzel ime capoeira Angola, in tehnik borilne veščine 'bataque' (afrobrazilski ples, v katerem skuša plesalec premagati nasprotnika), ki se jo je učil pri očetu, razvil nov stil igre oz. bojevanja, ki je bil bolj agresiven, nasilen in nevaren, po njegovem mnenju pa predvsem bolj učinkovit. Te spremembe predstavljajo jedro stila Capoeira Regional.
Mojster Bimba je capoeiro priredil tako, da je poudaril borilni vidik veščine in uporabil tehnike iz drugih borilnih veščin. S tem jo je spremenil v bolj učinkovit način boja proti drugim borilnim veščinam. Capoeira kot borilna veščina je bila bolj primerna za medregijska in mednarodna tekmovanja tipa "vale tudo" (borba, kjer je dovoljeno vse).
Mestre Bimba je capoeiro Regional poučeval zgolj med študenti (predvsem medicine, prava in inženirji) in redno zaposlenimi. 'Njegova' capoeira je bila predstavljala kot moderna, sistematizirana in učinkovita borilna veščina, dober način treninga, tehnika discipline ter primerna kot šport belih. Mestre Bimba z institucionalizacijo capoeire uvedel tudi nekatere pomembne spremembe, ki so vplivale na razvoj capoeire. Nekatere od teh sprememb so: formalizirana obliko "rode", "batizado" oz. krst capoeiristov po prvi igri v rodi z bolj izkušenim capoeiristom (simbolizira sprejetje capoerista v skupnost capoeiristov), od krstu tudi podelitev "apelida" oz. vzdevka in pasu (priznanje za prizadevanje in znanje). Bimba je bil aktiven capoeirist celo svoje življenje.
Drugo akademijo je leta 1941 ustanovil Meste Pastinha (Vincente Ferreira Pastinha). Tudi Mestre Pastinha je capoeiro predstavil kot šport, vendar je želel ohraniti njene afriške konotacije, ki naj bi predstavljale bolj 'čisto' in avtentično capoeiro. Bolj kot borbeni del je poudarjal igrivi del capoeire, tradicionalne gibe, pesmi, filozofijo in rituale capoeire. Capoeira Angola naj bi bila v primerjavi s capoeiro Regional bolj 'tradicionalna', 'primitivna', 'počasna', 'premišljena in taktična'. Čeprav naj bi igra potekala 'bližje tlem' (premikanje z rokami in glavo), lahko tudi pri capoeiri Angola opazimo gibanje po nogah in hitrejšo igro.
Mestre Pastinha je zaradi svojih izrekov o capoeiri in življenju znan kot filozof capoeire. Na žalost mu je vlada z izgovorom, da morajo obnoviti stari del mesta Salvador (Largo do Pelourinho), akademijo zaplenila. Zadnja leta njegovega življenja so bila žalostna. Slep in skorajda zapuščen je živel do smrti v majhni sobici. Umrl je leta 1981, star 92 let.
Leta 1953 je prišlo do ponovne transformacije vloge capoeire v družbi, ko je Getulio Vargas capoeiro razglasil kot edini resnični nacionalni šport Brazilije.
Osrednji osebnosti capoeire 20. stoletja sta Mestre Bimba in Mestre Pastinha, oba rojena v Salvadorju. Čeprav capoeire nista ustvarila, sta v začetku 20.stoletja ustanovila vsak svojo capoeira šolo in tako popularizirala to veščino v Braziliji in drugod po svetu. Mestre Bimba je 'svojo' capoeiro poimenoval Capoeira Regional de Bahia (izvor v regiji Bahia). Mestre Pastinha je 'svojo' capoeiro poimenoval Capoeira Angola zaradi prepričanja, da capoeira izvira iz angolskih bojnih plesov. Pred razlikovanjem na dva stila se je capoeira imenovala tudi vadiaçao (sl. brezdelje, kratkočasenje).
Prvo akademijo capoeire je leta 1932 odprl Mestre Bimba (Manuel dos Reis Machado). Ta je bila uradno priznana šele leta 1937, ko je mestre Bimba predstavil veščino pred brazilskim predsednikom Getúlio Vargasom. Vargas je odobril legalizacijo capoeire predvsem zaradi političnih motivov pridobivanja volilne podpore. Čeprav je bila capoeira legalizirana, je vlada dovoljevala treninge capoeire le v zaprtih prostorih pod budnim očesom policije.
Mestre Bimba se je v letih, ko je bila capoeira preganjana s strani brazilske oblasti razvil v znanega in pomembnega pretepača. Leta 1920 naj bi zaradi razočaranja nad nižjim statusom capoeire v brazilski družbi (v primerjavi s statusom drugih borilnih veščin, npr. jujitsu, boks, wresling) začel z neformalnim poučevanjem capoeire in uvajanjem novega načina igre. Bimba je preziral capoeiro, ki se izvajala na festivalih, saj je bila po njegovem mnenju neučinkovita. Zato je z združevanjem obstoječega stila capoeire, ki je kasneje privzel ime capoeira Angola, in tehnik borilne veščine 'bataque' (afrobrazilski ples, v katerem skuša plesalec premagati nasprotnika), ki se jo je učil pri očetu, razvil nov stil igre oz. bojevanja, ki je bil bolj agresiven, nasilen in nevaren, po njegovem mnenju pa predvsem bolj učinkovit. Te spremembe predstavljajo jedro stila Capoeira Regional.
Mojster Bimba je capoeiro priredil tako, da je poudaril borilni vidik veščine in uporabil tehnike iz drugih borilnih veščin. S tem jo je spremenil v bolj učinkovit način boja proti drugim borilnim veščinam. Capoeira kot borilna veščina je bila bolj primerna za medregijska in mednarodna tekmovanja tipa "vale tudo" (borba, kjer je dovoljeno vse).
Mestre Bimba je capoeiro Regional poučeval zgolj med študenti (predvsem medicine, prava in inženirji) in redno zaposlenimi. 'Njegova' capoeira je bila predstavljala kot moderna, sistematizirana in učinkovita borilna veščina, dober način treninga, tehnika discipline ter primerna kot šport belih. Mestre Bimba z institucionalizacijo capoeire uvedel tudi nekatere pomembne spremembe, ki so vplivale na razvoj capoeire. Nekatere od teh sprememb so: formalizirana obliko "rode", "batizado" oz. krst capoeiristov po prvi igri v rodi z bolj izkušenim capoeiristom (simbolizira sprejetje capoerista v skupnost capoeiristov), od krstu tudi podelitev "apelida" oz. vzdevka in pasu (priznanje za prizadevanje in znanje). Bimba je bil aktiven capoeirist celo svoje življenje.
Drugo akademijo je leta 1941 ustanovil Meste Pastinha (Vincente Ferreira Pastinha). Tudi Mestre Pastinha je capoeiro predstavil kot šport, vendar je želel ohraniti njene afriške konotacije, ki naj bi predstavljale bolj 'čisto' in avtentično capoeiro. Bolj kot borbeni del je poudarjal igrivi del capoeire, tradicionalne gibe, pesmi, filozofijo in rituale capoeire. Capoeira Angola naj bi bila v primerjavi s capoeiro Regional bolj 'tradicionalna', 'primitivna', 'počasna', 'premišljena in taktična'. Čeprav naj bi igra potekala 'bližje tlem' (premikanje z rokami in glavo), lahko tudi pri capoeiri Angola opazimo gibanje po nogah in hitrejšo igro.
Mestre Pastinha je zaradi svojih izrekov o capoeiri in življenju znan kot filozof capoeire. Na žalost mu je vlada z izgovorom, da morajo obnoviti stari del mesta Salvador (Largo do Pelourinho), akademijo zaplenila. Zadnja leta njegovega življenja so bila žalostna. Slep in skorajda zapuščen je živel do smrti v majhni sobici. Umrl je leta 1981, star 92 let.
Leta 1953 je prišlo do ponovne transformacije vloge capoeire v družbi, ko je Getulio Vargas capoeiro razglasil kot edini resnični nacionalni šport Brazilije.
Capoeira danes Capoeira danes
V zadnjih 50 letih se je capoeira neverjetno razširila. Postala je znana in priznana, ljudje so jo množično sprejeli, akademije capoeire so razširjene po celem svetu. Več..
Na razvoj capoeire je vplival tudi turizem. V mestu Salvador, ki je postalo turistična destinacija, so capoeiristi, da lahko z atraktivnimi predstavitvami capoeire za turiste tudi nekaj zaslužijo, kar je vplivalo na povečanje akrobatskih vložkov in spektakularnosti igre.
Leta 1974 je bila capoeira priznana kot nacionalni šport. Ustanovljena je bila prva nacionalna zveza, s katero so želeli capoeiro poenotiti. Do sedaj so bili ti poskusi neuspešni.
Na razvoj capoeire je vplival tudi turizem. V mestu Salvador, ki je postalo turistična destinacija, so capoeiristi, da lahko z atraktivnimi predstavitvami capoeire za turiste tudi nekaj zaslužijo, kar je vplivalo na povečanje akrobatskih vložkov in spektakularnosti igre.
Leta 1974 je bila capoeira priznana kot nacionalni šport. Ustanovljena je bila prva nacionalna zveza, s katero so želeli capoeiro poenotiti. Do sedaj so bili ti poskusi neuspešni.